Na področju absorpcijske spektroskopije imamo tehnike, kot so UV-vis, infrardeča (IR), NDIR, TDL in Raman. Te metode temeljijo na preprostem načelu: specifične frekvence svetlobe molekule absorbirajo na natančen in dosleden način. To pomeni, da molekula pri določeni koncentraciji absorbira svetlobo na enakih valovnih dolžinah, pri čemer je količina absorbirane svetlobe neposredno povezana s koncentracijo molekule. Beer-Lambertov zakon zajema ta koncept v enačbi:
I = I0e-acL
Absorpcijske lastnosti se lahko zelo razlikujejo. Na primer, UV-vis absorpcijski razponi so široki, medtem ko je spektroskopija v bližnjem infrardečem (NIR), ki vključuje TDL, zaznamuje zelo ozke valovne dolžine. Ta ozkost omogoča bolj selektiven pristop k identifikaciji določenega analita v mešanem plinskem toku.
Enačba nam pove, da če želimo povečati absorpcijo svetlobe – še posebej pri nizkih koncentracijah – boste morali bodisi povečati dolžino optične poti (OPL), po kateri potuje laserski žarek, bodisi povečati koncentracijo absorbirajoče snovi.
Spodaj si bomo ogledali načine za izboljšanje meritev pri zelo nizkih koncentracijah analitov s TDL z zvišanjem OPL z edinstvenimi optičnimi razporeditvami ter raziskali prednosti in slabosti vsakega pristopa.